Vrsta (netopir):rakunski psi
Povzetek:
Ker urbanizacija izpostavlja prostoživeče živali novim zahtevnim razmeram in okoljskim pritiskom, veljajo vrste, ki kažejo visoko stopnjo vedenjske plastičnosti, za potencialno sposobne kolonizacije in prilagajanja urbanemu okolju. Vendar pa razlike v vedenju populacij, ki naseljujejo urbane in primestne krajine, predstavljajo izjemne izzive za tradicionalne metode upravljanja prostoživečih živali, ki pogosto ne upoštevajo potreb vrst ali ne blažijo konfliktov med človekom in prostoživečimi živalmi zaradi sprememb v vedenju vrst kot odziv na intenzivno človekovo vmešavanje. Tukaj raziskujemo razlike v domačem območju, dnevni aktivnosti, gibanju in prehrani rakunastih psov (Nyctereutes procyonoides) med stanovanjskimi okrožji in habitati gozdnih parkov v Šanghaju na Kitajskem. Z uporabo podatkov GPS sledenja 22 posameznikov ugotavljamo, da je bilo domače območje rakunastih psov v stanovanjskih okrožjih (10,4 ± 8,8 ha) za 91,26 % manjše kot v gozdnih parkih (119,6 ± 135,4 ha). Ugotavljamo tudi, da so rakunasti psi v stanovanjskih soseskah pokazali bistveno nižje hitrosti nočnega gibanja (134,55 ± 50,68 m/h) v primerjavi z njihovimi vrstniki v gozdnih parkih (263,22 ± 84,972 m/h). Analiza 528 vzorcev blata je pokazala bistveno večji vnos sestavin iz človeške hrane v stanovanjskih soseskah (χ2 = 4,691, P = 0,026), kar kaže, da se strategije prehranjevanja rakunastih psov v mestih razlikujejo od populacij v gozdnih parkih zaradi prisotnosti zavržene človeške hrane, mačje hrane in mokrih smeti v stanovanjskih soseskah. Na podlagi naših ugotovitev predlagamo strategijo upravljanja prostoživečih živali, ki temelji na skupnosti, in predlagamo spremembo trenutne zasnove stanovanjskih sosesk. Naši rezultati poudarjajo pomen študij vedenja sesalcev pri upravljanju biotske raznovrstnosti v mestih in zagotavljajo znanstveno podlago za blaženje konfliktov med ljudmi in prostoživečimi živalmi v urbanih okoljih na našem raziskovalnem območju in zunaj njega.
PUBLIKACIJA JE DOSTOPNA NA:
https://iopscience.iop.org/article/10.1088/1748-9326/ad7309
