Dnevnik:Ekologija in evolucija, 8(12), str. 6280–6289.
Vrsta (ptice):Velika beločelna gos (Anser albifrons), tundraška gos (Anser serrirostris)
Povzetek:
Število vzhodnoazijskih selitvenih vodnih ptic se je od petdesetih let prejšnjega stoletja močno zmanjšalo, zlasti populacije, ki prezimujejo na Kitajskem. Ohranjanje narave močno ovira pomanjkanje primarnih informacij o migracijskih vzorcih in krajih postanka. Ta študija uporablja tehnike satelitskega sledenja in napredne prostorske analize za raziskovanje spomladanske selitve velike beločele gosi (Anser albifrons) in tundrske gosi (Anser serrirostris), ki prezimujeta ob poplavni ravnici reke Jangce. Na podlagi 24 sledi, pridobljenih od 21 osebkov spomladi 2015 in 2016, smo ugotovili, da je severovzhodna kitajska nižina daleč najbolj intenzivno izkoriščano kraj postanka med selitvijo, saj gosi ostanejo več kot en mesec. Ta regija je bila intenzivno razvita tudi za kmetijstvo, kar kaže na vzročno povezavo z upadom števila vzhodnoazijskih vodnih ptic, ki prezimujejo na Kitajskem. Zaščita vodnih teles, ki se uporabljajo kot počivališča, zlasti tistih, ki so obdana z intenzivnimi pašnimi zemljišči, je ključnega pomena za preživetje vodnih ptic. Več kot 90 % osrednjega območja, ki se uporablja med spomladansko selitvijo, ni zaščitenega. Predlagamo, da se prihodnje terenske raziskave osredotočijo na ta območja, da se potrdi njihov pomen za selitvene vodne ptice na ravni populacije, osrednja območja za počitek na kritičnih spomladanskih postajališčih pa je treba vključiti v mrežo zavarovanih območij vzdolž selitvene poti. Poleg tega je treba morebitne konflikte med pticami in ljudmi na osrednjem območju postanka nadalje preučiti. Naša študija ponazarja, kako lahko satelitsko sledenje v kombinaciji s prostorskimi analizami zagotovi ključne vpoglede, potrebne za izboljšanje ohranjanja upadajočih selitvenih vrst.
PUBLIKACIJA JE DOSTOPNA NA:
https://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002/ece3.4174

