Vedenjska plastičnost in premik trofične niše: Kako se prezimujoče gosi odzivajo na spremembo habitata.

Dnevnik:Biologija sladkih voda, 64(6), str. 1183–1195.

Vrsta (ptice):Gos siva (Anser fabalis), mala beločele gos (Anser erythropus)

Povzetek:

Pospešena stopnja okoljskih sprememb, ki jih povzroča človek, predstavlja velik izziv za prostoživeče živali. Sposobnost divjih živali, da se prilagodijo okoljskim spremembam, ima pomembne posledice za njihovo telesno pripravljenost, preživetje in razmnoževanje. Vedenjska fleksibilnost, takojšnja prilagoditev vedenja kot odziv na okoljsko spremenljivost, je lahko še posebej pomembna za spopadanje z antropogenimi spremembami. Glavni cilj te študije je bil kvantificirati odziv dveh vrst prezimujočih gosi (gosi vrste Anser fabalis in gosi vrste Anser erythropus) na slabo stanje habitata na ravni populacije s preučevanjem prehranjevalnega vedenja. Poleg tega smo preizkusili, ali lahko vedenjska plastičnost spremeni trofično nišo. Okarakterizirali smo prehranjevalno vedenje in izračunali dnevni domači doseg (HR) gosi z uporabo podatkov sledenja globalnega sistema za določanje položaja (GPS). Izračunali smo standardne površine elipse za kvantificiranje širine niše z uporabo vrednosti δ13C in δ15N posameznih gosi. Vedenjsko plastičnost smo povezali s kakovostjo habitata z uporabo modelov ANCOVA (analiza kovariance). Preizkusili smo tudi korelacijo med standardnimi površinami elipse in HR z uporabo modela ANCOVA. Ugotovili smo pomembne razlike v vedenju gosi pri iskanju hrane med leti glede na njihovo dnevno območje iskanja hrane, prevoženo razdaljo in hitrost ter kot obračanja. Ptice so povečale svojo površino iskanja hrane, da bi zadovoljile svoje dnevne potrebe po energiji kot odgovor na slabe habitatne razmere. Letele so bolj vijugasto in dnevno prepotovale hitreje in daljše razdalje. Pri ogroženi mali beločeli gosi so bile vse vedenjske spremenljivke povezane s kakovostjo habitata. Pri navadni gosi sta bila s kakovostjo habitata povezana le telesna teža (HR) in kot obračanja. Ptice, zlasti mala beločela gos, so morda imele v slabih habitatnih razmerah višji trofični položaj. Naše ugotovitve kažejo, da so prezimujoče gosi pokazale visoko stopnjo vedenjske plastičnosti. Vendar pa aktivnejše prehranjevalno vedenje v slabih habitatnih razmerah ni privedlo do širše trofične niše. Razpoložljivost habitata bi lahko bila odgovorna za različne odzive telesne teže in izotopske niše pri iskanju hrane na okoljske spremembe, ki jih povzroča človek. Zato je ohranjanje naravnih hidroloških režimov v kritičnem obdobju (tj. september–november), da se zagotovi razpoložljivost kakovostnih virov hrane, ključnega pomena za prihodnost populacij gosi znotraj vzhodnoazijsko-avstralazijske selitvene poti.