Dnevnik:Mednarodna revija za okoljske raziskave in javno zdravje, 16(7), str. 1147.
Vrsta (ptice):Velika beločela gos (Anser albifrons), mala beločela gos (Anser erythropus), gos (Anser fabalis), siva gos (Anser anser), labod (Anser cygnoides).
Povzetek:
Večina ptic selivk je odvisnih od postankov, ki so bistvena za oskrbo z energijo med selitvijo in vplivajo na dinamiko njihove populacije. Vendar pa je ekologija postankov selitvenih vodnih ptic na vzhodnoazijsko-avstralazijski selitveni poti (EAAF) zelo premalo raziskana. Vrzeli v znanju o času, intenzivnosti in trajanju uporabe postankov preprečujejo razvoj učinkovitih in polnih letnih strategij ohranjanja selitvenih vodnih ptic na EAAF. V tej študiji smo pridobili skupno 33.493 selitev in z uporabo satelitskih sledilnih naprav vizualizirali 33 zaključenih spomladanskih selitvenih poti petih vrst gosi. Kot ključna postanki vzdolž selitvenih poti smo določili 2.192.823 ha in ugotovili, da so bila obdelovalna zemljišča največja vrsta rabe zemljišč na postankih, sledila so jim mokrišča in naravna travišča (62,94 %, 17,86 % oziroma 15,48 %). Vrzeli v ohranjanju smo nadalje opredelili s prekrivanjem postankov s Svetovno podatkovno zbirko o zavarovanih območjih (PA). Rezultati so pokazali, da le 15,63 % (ali 342.757 ha) postajališč pokriva trenutna mreža varovanih območij. Naše ugotovitve zapolnjujejo nekatere ključne vrzeli v znanju o ohranjanju selitvenih vodnih ptic vzdolž evropska kmetijsko-okoljskega območja in tako omogočajo celostno strategijo ohranjanja selitvenih vodnih ptic na selitveni poti.
PUBLIKACIJA JE DOSTOPNA NA:
https://doi.org/10.3390/ijerph16071147
