Koliko lahko zaupamo GPS sledenju divjih živali? Ocena pri delno prostoživečih čopastih ibisih (Nipponia nippon).

Dnevnik:PeerJ, 6, str. 5320.

Vrsta (ptice):Čopasti ibis (Nipponia nippon)

Povzetek:

GPS sledenje se v zadnjih desetletjih vse pogosteje uporablja za študije prostoživečih živali, vendar njegova učinkovitost še ni bila v celoti ocenjena, zlasti pri novo razvitih lahkih oddajnikih. Ocenili smo delovanje osmih GPS oddajnikov, razvitih na Kitajskem, tako da smo jih pritrdili na čopaste ibise (Nipponia nippon), zaprte v dveh aklimatizacijskih kletkah, ki posnemata resnične habitate. Razdaljo med lokacijami GPS in centroidom kletk smo izračunali kot napako pozicioniranja in za določitev natančnosti uporabili 95-odstotno (95. percentil) napako pozicioniranja. Uspešnost pozicioniranja je bila v povprečju 92,0 %, kar je veliko več kot v prejšnjih študijah. Lokacije niso bile enakomerno porazdeljene po lokacijskih razredih (LC), pri čemer sta lokaciji LC A in B predstavljali 88,7 %. Opažena 95-odstotna napaka pozicioniranja na lokacijah LC A (9–39 m) in B (11–41 m) je bila precej natančna, medtem ko je bilo v LC C in D zaznanih do 6,9–8,8 % lokacij slabe kakovosti z napako pozicioniranja > 100 m ali celo > 1000 m. Uspeh in natančnost določanja položaja sta se med testnimi lokacijami razlikovala, verjetno zaradi razlike v strukturi vegetacije. Zato trdimo, da bi testirani oddajniki lahko zagotovili velik delež visokokakovostnih podatkov za študije na drobno in številne lokacije slabe kakovosti, ki potrebujejo pozornost. Predlagamo, da se kot merilo natančnosti lokacije za vsako lokacijo namesto LC poroča HPOD (horizontalna razredčitev natančnosti) ali PDOP (pozicijska razredčitev natančnosti), da se zagotovi identifikacija in filtriranje neverjetnih lokacij.