Večstopenjska izbira habitata dveh upadajočih vzhodnoazijskih vrst vodnih ptic na njunem osrednjem spomladanskem območju postanka.

Dnevnik:Ekološki kazalniki, 87, str. 127–135.

Vrsta (ptice):Velika beločelna gos (Anser albifrons), tundraška gos (Anser serrirostris)

Povzetek:

Živali se na svoje okolje odzivajo na več prostorskih ravneh, od katerih vsaka zahteva različne ohranitvene ukrepe. Vodne ptice so ključni bioindikatorji globalno ogroženih mokriščnih ekosistemov, vendar so bili njihovi mehanizmi izbire habitata na več ravneh redko proučevani. Z uporabo podatkov satelitskega sledenja in modeliranja maksimalne entropije smo preučevali izbiro habitata dveh upadajočih vrst vodnih ptic, velike beločele gosi (Anser Albifrons) in tundrske gosi (A. serrirostris), na treh prostorskih ravneh: pokrajina (30, 40, 50 km), prehranjevanje (10, 15, 20 km) in počivališče (1, 3, 5 km). Postavili smo hipotezo, da je izbira habitata na ravni pokrajine temeljila predvsem na relativno grobih metrikah pokrajine, medtem ko so bile pri izbiri habitata na ravni prehranjevanja in počivališča upoštevane podrobnejše krajinske značilnosti. Ugotovili smo, da obe vrsti vodnih ptic dajeta prednost območjem z večjim odstotkom mokrišč in vodnih teles na ravni krajine, združenim vodnim telesom, obdanim z razpršenimi kmetijskimi zemljišči, na ravni prehranjevanja ter dobro povezanim mokriščem in dobro povezanim srednje velikim vodnim telesom na ravni počitniških območij. Glavna razlika pri izbiri habitata za obe vrsti se je pojavila na ravni krajine in prehranjevanja; dejavniki na ravni počitniških območij so bili podobni. Predlagamo, da se dejavnosti ohranjanja osredotočijo na izboljšanje združevanja in povezljivosti vodnih teles in mokrišč ter na razvoj manj združenih kmetijskih zemljišč v okolici. Naš pristop bi lahko usmerjal prakse ohranjanja vodnih ptic in upravljanje mokrišč z zagotavljanjem učinkovitih ukrepov za izboljšanje kakovosti habitata ob upoštevanju okoljskih sprememb, ki jih povzroča človek.